***
Avtorica knjige svojo pesniško zbirko začenja s posvetilom: "Ne morem ti sezidati Tadž Mahala, zato sem v tej knjigi zbrala pesmi, ki so posvečene samo tebi, ljubezen moja."

Pesmi so namreč namenjene njenemu pokojnemu možu, a vendar jih avtorica pošilja v širni svet poezije, tudi do vas, dragi bralci.

***

KER SI

Hodim po plišastih oblakih,
ki so prekriti z mehko preprogo cvetlic.
Veter je odpihnil deževno zaveso.
Prikazala se je mavrica – ker si.

Čakam posamezne sončne žarke,
ki pronicajo skozi meglo vsakdana.
Zemlja se trese in izbruhnil bo
že zdavnaj ugasli vulkan – ker si.

***

Justina Strašek stopa v naša življenja in naše branje poezije s svojim pesniškim prvencem, s svojimi verzi, ki so v bistvu odslikava njene duše. Z besedo uokvirja intimnost, bolečino, sanje, a tudi izgubljeno hrepenenje. Tako gradi skozi celotno zbirko hišo ljubezni, ki ima svoj prag, preko katerega vstopamo v čas njenega srečanja z moškim, ki ji je osmislil življenje. Sama ga naslavlja Ljubi moj in v uvodnem posvetilu v zbirko pred nas brez lažne zamolčanosti položi njuno resnico, njuno usodo in vsa življenjska potovanja skozi lepoto odnosa. In to od trpljenja, krivic do popolne predanosti ter čutne, a hkrati čustveno močne ljubezni.

Avtoričin pesniški jezik je izjemno bogat, hkrati pa enostaven, a spet samosvoj in barvit. Njene metafore nas tako vedno znova presenetijo, okrasni pridevki v njenem jeziku nenasilno slikajo občutenje. Tako je pesniška govorica ves čas tekoča in s svojo prisotnostjo nadčasovnega bralec nekako začuti, da je njena pesem resničen odraz resničnega življenja, da tu ni blefiranja.

Smemo torej reči, da pesmi Justine Strašek oziroma Stine (kot jo skrajšano kličemo) niso fikcija, ampak so to verzi resnice življenja, bolečine ter hrepenenja in neke tihe žalosti.

[Iz spremne besede Ivana Janeza Domitroviča]

***

Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 023, število strani 84, leto izida 2020