O avtorju

Samo Čolak, rojen 1969. v Celju. Otroška in šolska leta sem preživel na Kozjanskem, v Celju in na koncu v Rogaški Slatini, kjer živim še danes. Po poklicu komercialist, vendar sem na svoji službeni poti vijugal skozi razna področja: veleprodaja, carina, vodenje bencinskega servisa, zavarovalništvo, vodenje projektov, v kulturi (načrtovanje – organizacija - izvedba kulturnih dogodkov) ter varovanje ljudi in premoženja. Iz poslovnih in osebnih razlogov sem sprejel izziv in preživel sedem pestrih let v tujini. K pisanju so me pred leti navdihnile fotografije, ko sem pregledoval albume iz družinskega arhiva. Moj moto, na katerem gradim pripovedi, je še vedno; »da se ne pozabi«.

Iz knjige

Spomladi leta 1942 so upravniki v taborišču organizirali sejem delavcev. To je pomenilo, da okoliške kmetije ob spomladanskih setvah potrebujejo dodatno na pol zastonj delovno silo. Iskali so predvsem močne fante in  može. Ob tej priložnosti so šli iskat Lovrenčevega Janeza, ki je bil močan kot bik, vendar že iz otroštva malo  prismuknjen. Ko mu je poverjenik upravnika trkal na zaklenjena vrata in ga klical: »Janez, pridi ven. Na delo je  treba«. Oni znotraj je nekaj časa molčal, potem pa odgovoril: »Nič ne vidim, nič ne slišim. Mama je odšla regrat  nabirat«. Seveda ni pri tem ostalo, razbili so vrata in ga s silo odvlekli na delo.