O Avtorici:
Karmen
Zupančič, rojena v prejšnjem stoletju v normalno disfunkcionalni
družini, od kar ve zase, dojema svet skozi občutke. Zato
piše pesmi. Skozi
leta je to postal njen način izražanja občutenj in dojemanja sveta
nanjo in mene na svet. V
Kulturnem centru Maribor, sta že izšli knjižica pesmi ZA Z. (20159
in knjiga kratkih zgodb TANGO (2019). Za
leta, ki prihajajo si želim, da bi še srčneje in pristneje,
skupaj, pletli zgodbe, iz katerih nastajajo pesmi.
POLETJE
Rada bi znala
zadržati dni poletja.
Zlato, ki se sipa po vsem.
Rada sedim ob reki.
Morda pomaham labodoma,
ki letita v večer.
Rada vdihnem vonj senc
stoletnih dreves,
dišijo po spominih.
Iz spremne besede
Sliši se paradoksalno, ampak
zdi se, da je pesnica prav v svoji »odsotnosti« v resnici še
najbolj prisotna, obstaja namreč le še kot z leti izčiščeno srce
in izostreno oko. Oko, ki ne gleda, ampak le še vidi. Ali povedano
drugače: pesnica je vsa tako globoko v pogledu, da za njeno fizično
telo in čustva zmanjkuje prostora. Vse, kar ji ostane, je na eni
strani nekakšno trmasto vztrajanje, mantrično vzpodbujanje, slepo
zaklinjanje brez dodatnih vzročnih pojasnil (»Ni
časa za jok, ni prostora za solze: / vstani vstani vstani vstani
vstani vstani«) in
na drugi strani
pretresljivo dvorjenje smrti, tišini: »Pelji
me domov, tu ni ničesar zame.«
Ali pa recimo: »Želim
si poplave tišine, da se razlije čez / bregove in doline moje
razdrapane duše.« (Borut Gombač)
Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 242, število strani 60, leto izida 2023