SAMOSPOŠTOVANJE IN SAMOZAVEST – MOJE IN OTROKOVO

Kronično bolni oz. hendikepirani otroci in njihovi starši so na tem področju še posebej ranljivi. Ubadajo se s svojevrstnim življenjskim izzivom: morajo se boriti, da bi jih drugi videli in doživljali kot osebo, kakršna so in ne kot poosebljenje svoje diagnoze. To je precej boleč proces, ki ga starši ne morejo niti preprečiti niti prehiteti. Lahko pa poglobijo svojo sposobnost delovanja in otroku omogočijo razviti in krepiti duševne moči, kar bo preprečevalo, da bi postal žrtev.

Otroci s primanjkljaji in različnimi oviranostmi so že od rojstva naprej podvrženi različnim terapevtskim postopkom, ki naj bi izboljšali njihove okrnjene sposobnosti oz. olajšali življenje z njimi. Starši in strokovnjaki se velikokrat osredotočajo na izvajanje teh aktivnosti tudi z namenom, da bi krepili otrokovo samozavest. Različni terapevtski postopki, ki se bolj osredotočajo na to, kar je potrebno popraviti, težko do dovoljšnje mere vrnejo okvarjene sposobnosti, da bi se zaradi tega otrok lahko počutil samozavestnega. A tudi postopki, ki se osredotočajo na iskanje njegovih močnih področij, mu ne omogočajo, da bi se počutil kaj bolj vrednega in svojega življenja ne doživlja kot kvalitetnega. Razvoj sposobnosti sicer lahko obogati življenje in podpre otroka pri samostojnem življenju, a bistvenega pomena je, kakšen odnos bo razvil do tega, kar je, kako se počuti v lastni koži, kako dobro pozna lastne meje in potrebe. In temu rečemo samospoštovanje, ki je najbolj učinkovit psihosocialni obrambni mehanizem proti zlorabi, napadu, telesnemu nasilju in subjektivni kritiki. Je surova psihološka moč, ki bo bolnim in hendikepiranim otrokom izredno pomembna v zunanjih in notranjih bitkah, ki jih še čakajo.