Starejša gospa pripoveduje študentki svojo življenjsko zgodbo od časa, ko se je odločila za svojega moža do njegove smrti, ki si jo je sam zadal. Ona si je veliko obetala od zakona z možem, ki ga je ljubila, vendar je bila ves čas nesrečna. On ji ni vračal ljubezni, imel jo je za svojo lastnino, ki od nje samo zahteva in ona mu vse ustreže. Lahko bi imela lepo življenje v inozemstvu, a se zaradi njega vsemu odreče. Z njim ima tri sinove, zanje sama skrbi, zidata lasten dom in pri tem fizično in materialno toliko prispeva, da se iztroši. Ne najde pa razumevanja ne pri svojih ne pri njegovih starših.

Jana Hartman Krajnc

Sedela je pred menoj in v naročju pestovala svoje utrujene roke, jih gladila, včasih sklenila, kot da bo začela moliti. Naslednji trenutek si je segla v lase, prekrila obraz in milo zajokala. Vendar samo trenutek, kajti utrnil se ji je nov spomin na dogodek, ki ga je želela povedati, kakor da mora iz nje. Vse mora iz nje! Prav vse! Kar je bilo lepo, in tega je bilo na žalost premalo, kot tisto, kar jo je zaznamovalo in delalo čedalje bolj trdo in skoraj neizprosno. Vse to je morala doživeti. To ji je bilo dano v zibelko. Tisto lepo, kar jo je delalo še lepšo in ljubečo, in vse tisto gorje, ki ji je oblikovalo in brusilo duševnost. Ta bolečina je bila kot ostro rezilo, ki je neusmiljeno rezalo v njo in ji razjedalo srce in dušo do neznosnosti.

Včasih se mi je zazdelo, da je res stara več, kot je bila v resnici. Bila je v svojih najlepših zrelih letih. Tistih letih, ko bi lahko uživala sadove svojega in moževega dela, in teh ni bilo malo. Tistih lepih jesenskih letih, ko je zaman sanjala, da bo srečna poleg moža, da jo bo spoštoval in resnično ljubil ter jo bo razvajal in bo njegova edina in največja ljubezen.

Usoda je bila do nje trda in neizprosna. Obračala jo je drugače, kot je ona želela. Morala se ji je ukloniti.

Iz vsebine
 
Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 32, število strani 270, leto izida 2022