Marija Ruf, rojena 18. 5. 1967, prihaja iz Šentruperta na Dolenjskem, Dežele kozolcev. Šolanje za gostinsko tehnico je zaključila v Ljubljani.
Pesniški vzgibi so v avtorici porodili enako kot marsikomu med nami. Ob raznih priložnostih je namesto običajnega voščila ali čestitke zapisala par verzov. Ti verzi so zrasli v pesmi, vedno bolj bogate, ki so postale del vsakdanjega življenja. Odkrila je, da jo pisanje navdihuje, pa tudi sprošča, sprevidela je terapevtske vplive pisanja in ob reakcijah bralcev tudi moč pesmi. "Spoznaš tudi, da lahko tudi, če nimaš ničesar vedno nekomu nekaj daš – pesem," pravi avtorica.
Ob izidu svoje druge knjige se avtorica zahvaljuje svoji družini za navdih, ter predvsem hčerki Ani in ge. Alenki Deutsch, za vzpodbudo - brez njiju verjetno še kar nekaj časa ne bi izdala knjige.
"Vesela bom, če bom vedela, da je kakšna moja pesem nekoga kaj naučila ali mu dala odgovor na kakšno vprašanje o smislu življenja, ki si ga je zastavljal. Zase vem, da bom neizmerno zadovoljna, če bom s svojim pisanjem morda le dodala en čisto majhen kamenček velikem mozaiku umetnosti. Lepo je, če lahko, ko končaš svojo zemeljsko pot, pustiš za sabo tudi kakšno sled – moje sledi bodo moje pesmi."

Posebna zahvala gre tudi umetnici, res bogati slikarski duši, Cvetki Hojnik.

Sprejeto 012, število strani: 225, leto izida: 2018