Okvirna zgodba se začne z uvodnim dvovrstičnim poglavjem Sen v snov: »Zaznamkar pripoveduje zgodbe, ki jih niza izza spomina. So njegov poskus v črke prenesti čudenja nad skladnjami domačinščine.« Zaznamkar, opazovalec, ovaduh, pripovedovalec in zalezovalec, je torej nekak voajer, ki niza svoja opažanja, občutek pripovedovanja je predvsem v tem, da pripoveduje opazovano. Je kodiranje in razkodiranje besed, ki jih Lutman niza v stavke, te v povedi, iz katerih izpiše kratko kratko zgodbo ali kar posnetek (posnetka). Ta »zavozlanost« je značilnost Lutmanovega ustvarjanja in pravzaprav provocira, tako kot se igra v zgodbah erotika sama.

Tonja Jelen

Pohvale prehitevajo eno za drugo. Vletavajo obstranski liki, ki se pojavijo po zabavi na svojevrsten način. So že del prihajajočega tovornjaka, ko zasedejo še proste sedeže ob vetrobranskih steklih s strani. Vrste se glavoboli, vijuganje voznikovega volana jih stopnjuje, pohval ni. Bo potrebno ponoviti? Ponoviti?!

Andrej Lutman