***

»Lahko bi napisali drugačne besede, morda bolj poetične, toda sporočilo samo se kaže kot pesem in mi sami smo ta pesem, z bolj ali manj posrečenimi in zvenečimi verzi, poema tukajšnjega bivanja, stiska rok in oči, ki vidijo in bi rade še dolgo gledale. Kakšna je podoba sveta, temna ali svetla, je včasih (seveda ne vedno) odvisno tudi od nas. Naj ponovim: vredno je, da smo tukaj, dobro je, da smo (še) živi.«

Na voljo je veliko filozofskih knjig. Njihovi avtorji in avtorice pišejo o vsem mogočem. Vsak trenutek je mogoče najti kako zanimivo misel, svežo in iskrivo, ali pa tako, že malce obrabljeno, velikokrat ponovljeno in postarano. Kaj v vsem tem premišljevanju prevladuje? Največ je črnogledosti in tarnanja. Filozofi so nejevoljni, zgražajo se nad drugimi ljudmi, družbo, svetom, planetom in življenjem nasploh. Sami v glavnem vedo, kako bi bilo treba, toda kaj ko so jim drugi ljudje le redki pripravljeni prisluhniti. V njihovih očeh so nevedni in neprosvetljeni, zato bi jim bilo treba odpreti oči. Zakaj jih držijo tako trdno zaprte? Naj jih vendar odprejo in na široko pogledajo, kaj jim v knjigah ponujajo vsakovrstni vedeži, modreci in učenjaki.

Včasih pa sta pesimizem in »jamranje«, kot se je izrazil neki slovenski politik, nekoliko utrudljiva. Lise na črni sliki so si namreč zelo podobne, tudi podobe, čeprav so nekatere abstraktne, so skoraj enake. Kaj če bi pobrskali po tistih knjigah, v katerih je najti poziv k veselju do življenja, optimistične pobude in spodbude ter klic k radoživosti? Gotovo so nekje na knjižnih policah tudi take. Najbrž so že nekoliko porumenele in zaprašene, iz starih in minulih časov, toda vseeno je vredno prelistati po njih.

Kot rdeča nit se v knjigi vleče spoznanje, da je eno izmed zagotovil veselja do življenja vsekakor tudi filozofija. Nič glasnega in vsiljivega ni v tem. To je tiha, vendar nadvse zanesljiva radost.  

***

O AVTORICI

Marija Švajncer je bila rojena v novinarsko-pisateljski družini v Mariboru. Po maturi na Prvi gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študirala filozofijo in primerjalno književnost ter iz filozofije tudi diplomirala, magistrirala (naziv ji je Fakulteta podelila po sklenjenem interdisciplinarnem študiju) in doktorirala ter si pridobila naziv doktorica filozofskih znanosti. Po študiju se je vrnila v rojstni kraj, se zaposlila na Univerzi v Mariboru in osemintrideset let predavala filozofijo.

Napisala je sedem filozofskih knjig, in sicer: Etika I (1995), Ciril Zlobec – pesnik ljubezni (1995), Spoznavanje in modrovanje (1999), Esej o zlu (2002), Človek, življenje in filozofija (2009), Vpogled v azijsko duhovnost (2012) in Grdi filozofi (2018). Objavila je študijo s področja literarne zgodovine z naslovom Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj (2019) ter tri romane – mladinska romana Samotni bralec (2014) in Očetovi udarci (2017) in roman Kdo neki me zasleduje? (2018). Marija Švajncer je avtorica petih pesniških zbirk z naslovi: Sive pesmi (2011), Nisem se skrila (2011), Pisane pesmi (2015), Kamnite pesmi (2016) in Igralca, V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana (2019). Piše tudi lutkovne igre, tri od njih so bile uprizorjene.

Pri tržaški reviji Mladika je bila za cikluse pesmi štirikrat nagrajena, trikrat z drugo nagrado in enkrat s prvo, v Mariboru so ji podelili Glazerjevo listino, njen mladinski roman Samotni bralec (2014) je bil nominiran na nagrado večernica.

***

Kulturni center Maribor, zbirka Znanstvena monografija 009, število strani 360, leto izida 2020