Zbirka humoresk in aforizmov.

***

Iz vsebine:

Krčenje pravic se – širi!
Tudi televizija najvišje ločljivosti ni sposobna ločiti zrnja od plev.
Odprl sem prodajalno humorja. RESNIH kupcev ni bilo.
Misli spuščam na pašo. Gojim jih v prosti reji.
Bil sem preveč pameten, da se ne bi delal neumnega.

***

Bojan Schwentner (1957, Maribor), aforist. Z literaturo se je začel resneje ukvarjati leta 1989 sprva sicer na amaterskem nivoju, vendar hitro našel svoj glas. Nastopal je na samostojnih in skupinskih literarnih večerih (Maribor, Piran, Gradec, Ljubljana). Objavljal je v Večeru, Novi reviji, Dialogih, Primorskih srečanjih, Sodobnosti, Mentorju, humorističnih revijah Sršen, Pavliha, Osa, na radiu v Mariboru in Ljubljani, literarni reviji Locutio in na Locutio on-line. Njegove aforizme, med katerimi so nekateri že ponarodeli, najdemo tako v samostojnih knjigah (Pametnejši naj končno odnehajo, 1992; Bodice, 1994; Koza cela – volk sit, 1999; Aforizmi, 2000; Utrinki pod lipo, 2006, Razlike nas bogatijo, je rekel bogati revnemu, 2016), večinoma pa so doma med ljudmi.

***

Spremna beseda:

Natančna diagnoza in učinkovito zdravilo
Borut Gombač

»Mrzlice imajo različen potek. Nakupovalna nas začne tresti pri blagajni.« A bolezen eliti kljub požrešni blagajni prizanese, še več: »Razlike nas bogatijo, je rekel bogat revnemu« Tako natančno diagnosticira najpogostejšo bolezen današnjega časa eden najboljših slovenskih aforistov Bojan Schwentner. Njegove aforizme, med katerimi so nekateri že ponarodeli, najdemo tako v samostojnih knjigah (Pametnejši naj končno odnehajo, 1992; Bodice, 1994; Koza cela – volk sit, 1999; Aforizmi, 2000; Utrinki pod lipo, 2006) kot tudi v revijalnem tisku (od Večerovega Totega lista do Nove revije). Ob aforizmih pa Schwentner v slovenskih časopisih in revijah objavlja tudi krajše prozne zapiske, največkrat humoreske, pa tudi anekdote in črtice. Ob stotih novih aforizmih jih nekaj izmed njih najdemo tudi v pričujoči knjigi.

Tako v aforizmih kot v humoreskah že na prvi pogled izstopa Schwentnerjev svojstven smisel za humor in ironijo. Je kritičen do sodobne družbe, pa naj gre za povsem vsakdanje medosebne odnose ali za politiko, znanost, tehniko, filozofijo in umetnost. Čeprav je zmeraj na strani malega človeka, zna tudi smešiti njegovo prostodušno pohlevnost in naivnost. Pri svojem pisanju praviloma izhaja iz urbane vsakdanjosti, vendar se nikoli ne spusti v goli aktualizem. Njegov jezik je slikovit in sočen. Kot tak zelo učinkovito služi svojemu vsakokratnemu namenu. Po potrebi uporablja sleng, žargon, narečje ali kdaj celo hladni uradniški jezik. Čeprav njegova beseda zvesto služi sporočilu zgodbe, pa je potrebno povedati, da je pogosto pot tudi obratna. Pisatelj namreč večkrat izhaja iz besede same in pri tem spretno izkorišča svoj pretanjeni čut za zvočne in pomenske odtenke jezika. Na ta način povsem spontano sproži nove pomene, dvoumnosti in predvsem nepričakovane humorne učinke. Vsekakor se mu še kako pozna kilometrina, ki jo je pridobil z dolgoletnim ukvarjanjem z aforizmi. Torej z literarno zvrstjo, ki zaradi svoje zgoščenosti že po naravi izhaja iz večplastnosti besede kot take. Pisatelj rad (s)preobrača besedne zveze, stavke in metafore. S tem vsakdanje stvari prikaže v povsem drugi luči. Kot na primer v uvodnem stavku osmrtnice v humoreski Ena o povečanju natalitete: »Pretreseni sporočamo tragično novico, da se je v cvetu revščine nenadoma rodil …« Tudi sicer je Schwentner najbolj samosvoj prav na področju črnega humorja in erotike. Odnos med spoloma ni le ironiziran ali osmešen zaradi ustaljenih vzorcev obnašanja med »njim« in »njo«, temveč zna biti tako strasten, da kdaj »zjutraj od postelje ostane le žagovina«. Schwentnerjev humor pa ni usmerjen le navzven, tu in tam se na svoj značilni »črnohumorni« način ponorčuje tudi iz sebe oziroma iz svojega pisateljskega poklica in klišejev, povezanih z njim. Kot na primer v humoreski Diagnoza med vrsticami, kjer zdravnik kljub pisateljevemu krčevitemu upiranju na vsak način skuša diagnozo bolezni najti v njegovih literarnih delih. Med vrsticami Schwentnerjeve literature pa se v resnici ne skriva diagnoza pisateljeve bolezni, ampak se bo v marsikaterem od bolezenskih simptomov lahko prepoznal bralec njegove literature sam. Sicer pa – smeh je menda eno izmed najučinkovitejših zdravil.

***

Kulturni center Maribor, zbirka Simfonica Slovenica 004, število strani 96, leto izida 2016