***

PESEM PASEM

Paša po črkah v sevu strani.

Vsaka sestava rani red ob praznoti,
kjer zrna črnine določajo smer
čredi, gnani po pašnikih speva.

Brleča belina zaslona s trepeti
ločuje besede od misli, jim vrača
razpored, zavrne begave vijuge.
Nagibi narede like, spnejo podobe,
da pesem steče do mej govorice,
do roba s praznim pogledom okolja.

V območju čudenja vrtljaji pomenov
širijo svoj prostor za smisel izreke.

Do kod še? je spraševanje, ki veže
znake s prosojno podlago, jih členi,
jim daje vse možnosti za izpetje.

Kar dalje! odgovor poda si razdalja
med deli celote v nizanju h koncu.
In traja nalet začrkanih zvokov,
ki mu sledijo odmevi vse bližje,
na gosto, v izbrani skupek prikazni.

Za zrklom, na pašniku lastnih šepetov
nastajajo vzgibi in hotnja za petje,
za spuščanje šumov v spomin.

***

Andrej Lutman že več desetletij in v številnih zbirkah poezije to poezijo oblikuje tako, da dobesedno živi besede, iz katerih oblikuje svoje pesmi. V središču njegovega zanimanja, raziskovanja in oblikovanja pesemskih besedil ni tisto tradicionalno, skrito v večnem vprašanju, kaj pesnik s pesmijo »sporoča«, ampak nenehno iskanje možnosti novih uporab, oblikovanj in preoblikovanj jezikovnega materiala, ki ustvarjalcu omogoča, da nekaj mentalnega, nesnovnega, fiktivnega postane, se preobrazi v pesem.

V Lutmanovih pesemskih besedilih postane jezik, ki ga povečini uporabljamo na pragmatičen način in se trudimo za njegovo kar se da racionalno uporabo,  nenadoma sam svoj, osvobojen spon, slovarskih definicij, primerjav in ilustracij, ukleščenosti v konvencije, ki nam jih vcepljajo vse od osnovne šole naprej. […] Zato je Lutmanova zbirka Zvrhan čas polna neologizmov in besednih zvez, ki semantično ravnino nadgrajujejo z zvočno: izpisane besede nas pritegnejo zato, ker so postavljene v nize, katerih zven odstopa od znanih in/ali pričakovanih kombinacij, temu pa sledi tudi pomenska ravnina, ki pričakovano spreminja v nepričakovano, novo, včasih tudi izzivalno.

Lutman je eden redkih sodobnih besednih ustvarjalcev, ki tako dolgo vztraja v iskanju odgovora na sicer zelo preprosto vprašanje: kaj se dogaja z besedami, ki vstopijo v prostor, kjer govorimo o posebni uporabi teh besed, o njihovi »poetični« razsežnosti, njihovem »poetičnem« učinkovanju.

[Denis Poniž]

***

Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 152, število strani 124, leto izida 2020