In ko se kot marsovec pomikam med množico na ulici, se ne morem dovolj čuditi praktično vsem, ki buljijo v prenosne telefone. Tolčejo in udarjajo po tipkovnici, nekateri sikajo in lajajo fraze ter parole. To enako občutje, da ne spadaš k njim.
...
Evropa je stara kurba, kar se pokaže ob prihodih nesrečnih prebežnikov. S svojimi kužki in mačkami ravnajo bolje kot z družinami in otroki, ki so pobegnili pred vojnami. Vojne so večne, gospodarji zla vladajo temu svetu.
Pozabiti, pozabiti! Si ponavljaš.
...
Danes,
po štirih desetletjih in pol, za Franja Frančiča priča kakšnih
petdeset in več knjig romanov, zbirk kratke proze, 43 knjižnih
prevodov, pesniških zbirk in povesti za otroke njegove poti. Kakšne
poti? Komu namenjene poti? S čim zaznamovane?
Prvo
in verjetno najpomembnejše med njimi se glasi: Kaj lahko pove roman
Vojno stanje današnjemu bralcu? Prihaja v čas, ki za tako
literaturo nima (več) posluha ali pa je prav ta čas tisti, ki mora
pozorno poslušati to, o čemer pripoveduje Frančič? Vsaka doba, to
ni nič novega, ima svoje preference, svoje junake, svoje ideale in
svoje idole, a tudi svoje probleme in svoje težave, svoje strahove
in svoje črne luknje. Le malo literarnih del je, ki so tako
univerzalna, da znajo videti preko meja svojega časa, v katerih ni
zapisana samo resnica nekega trenutka, ampak se iz dela odpirajo
pogledi tudi na druge in drugačne čase, v katerih to delo odpira
nove in ob nastanku (še) neslutene labirinte.
Nočem biti patetičen in ob Frančičevi
prozi, večkrat sem se z njo srečeval, ko je še nastajala, bral sem
jo v rokopisih, pogovarjal sem se z avtorjem o njenih fugah in vibah,
s pisateljem debatiral o marsičem, hočem le povedati, kako globoko
se je ta pripoved zarezala vame, kako me je obhajal srh ob stavkih,
ki so napovedovali nove, še srhljivejše.
Denis Poniž
Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 221, število strani 142, leto izida 2022