In ko se kot marsovec pomikam med množico na ulici, se ne morem dovolj čuditi praktično vsem, ki buljijo v prenosne telefone. Tolčejo in udarjajo po tipkovnici, nekateri sikajo in lajajo fraze ter parole. To enako občutje, da ne spadaš k njim.

...

Evropa je stara kurba, kar se pokaže ob prihodih nesrečnih prebežnikov. S svojimi kužki in mačkami ravnajo bolje kot z družinami in otroki, ki so pobegnili pred vojnami. Vojne so večne, gospodarji zla vladajo temu svetu.

Pozabiti, pozabiti! Si ponavljaš.

...

Danes, po štirih desetletjih in pol, za Franja Frančiča priča kakšnih petdeset in več knjig romanov, zbirk kratke proze, 43 knjižnih prevodov, pesniških zbirk in povesti za otroke njegove poti. Kakšne poti? Komu namenjene poti? S čim zaznamovane?

Prvo in verjetno najpomembnejše med njimi se glasi: Kaj lahko pove roman Vojno stanje današnjemu bralcu? Prihaja v čas, ki za tako literaturo nima (več) posluha ali pa je prav ta čas tisti, ki mora pozorno poslušati to, o čemer pripoveduje Frančič? Vsaka doba, to ni nič novega, ima svoje preference, svoje junake, svoje ideale in svoje idole, a tudi svoje probleme in svoje težave, svoje strahove in svoje črne luknje. Le malo literarnih del je, ki so tako univerzalna, da znajo videti preko meja svojega časa, v katerih ni zapisana samo resnica nekega trenutka, ampak se iz dela odpirajo pogledi tudi na druge in drugačne čase, v katerih to delo odpira nove in ob nastanku (še) neslutene labirinte.

Nočem biti patetičen in ob Frančičevi prozi, večkrat sem se z njo srečeval, ko je še nastajala, bral sem jo v rokopisih, pogovarjal sem se z avtorjem o njenih fugah in vibah, s pisateljem debatiral o marsičem, hočem le povedati, kako globoko se je ta pripoved zarezala vame, kako me je obhajal srh ob stavkih, ki so napovedovali nove, še srhljivejše.

Denis Poniž

Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 221, število strani 142, leto izida 2022