V romanu Sveti gozd spremljamo privatnega detektiva in hollywoodskega igralca z imenom Peck Glayzl, ki nam v prvoosebni maniri razodene lastno misijo nemogoče, v kateri išče morilca svoje ljubljene ženske Lole. Kaj kmalu ugotovi, da je za vse odgovoren Bog, a se ne preda in se zaveže k temu, da ga no našel.

Njegove pustolovščine spremlja popoln razpad logičnosti sveta.

***

Rešilec, ki me je odpeljal na urgenco, je počasi fijakal proti svojemu cilju. Fanta sta se ustavila pred neko trafiko in šla vplačat loto. Ko sta se vrnila, sta se mi zdela nekoliko okajena. Mrak se je že naredil in priklopila sta me na respirator.
A se nama splača še zdaj iti nazaj? – je rekel tisti mlajši.
Kaj jaz vem – mu je odvrnil tisti tik pred penzijo – a bova jutri vrnila avto?
Pa ja. Itak ga še rabim. Bratranca moram seliti. Saj nima dosti, bide pa ženo.
Okej. Kaj pa tale?
Predpenzionist je pokazal name.
Menila sta, da bom itak umrl. Celo preverila sta pulz in si zelo prepričano pokimala. Nato smo šli selit.

***

O AVTORJU

Rok Vilčnik z umetniškim imenom rokgre, je eno izmed najvidnejših imen današnje slovenske dramatike. Redno se uvršča na sezname nominirancev za Grumovo nagrado, trikrat pa je bil s to prestižno lovoriko že nagrajen. Je pesnik, dramatik, režiser, scenarist ter dramaturg. Po izobrazbi profesor likovne pedagogike je več let deloval kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj. Njegovo prvo izdano delo je pesniška zbirka Sanje, ki je izšla v samozaložbi leta 1994. V literarnem ustvarjanju se žanrsko ne omejuje. Pod njegovim peresom nastajajo tudi pravljice (zbirka pravljic Vesoljne pravljice (2003) in trije romani (Mali ali Kdo si je živlenje zmislo? (2001), Deset let razmišljanja (2005) in Človek s pogledom (2016)). Izdal je štiri pesniške zbirke: Sanje (1994), Pogrešanke (2004) Zdravilo za Ano (2015) in Šrapneli (2021), piše pa tudi radijske in lutkovne igre, čeravno je brez dvoma najbolj uspešen prav kot dramatik. Njegove drame so izšle v dveh knjižnih izdajah: Ameriška trilogija: zbirka dram: Smeti na luni, Učinek kobilice in Serum resnice  (2013) in Drame: Tarzan, Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, Naše gledališče (2019) in samostojno Kleščar.
Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem zapisala, da gre za "ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov".
Vilčnikovi dramski teksti so bili petkrat nominirani za Grumovo nagrado: leta 2001 (dramski tekst Blok), leta 2012 (dramski tekst Baalram), leta 2015 (dramski tekst Tarzan), leta 2017 (dramski tekst Naše gledališče) in leta 2018 (dramski tekst Večja od vseh). Je prejemnik številnih nagrad, Grumovo nagrado, ki se se podeljuje na Tednu slovenske drame za najboljše slovensko dramsko besedilo, je prejel kar trikrat: leta 2000 za dramski tekst To, leta 2008 za dramski tekst Smeti na Luni ter leta 2016 za dramski tekst Ljudski demokratični cirkus Sakešvili.
Nagrado žlahtno komedijsko pero za najboljšo komedijo je prejel dvakrat, leta 2020 za črno komedijo Pravi Heroji in leta 2004 za monokomedijo Pavlek, katere dramska uprizoritev je zmagala na 5. festivalu monodrame na Ptuju. Za dosežke na področju kulture je prejel Glazerjevo listino (2014). Njegove drame so redno na sporedih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH, Češka, Izrael, ZDA …). Letos je predstava Pošta prejela nagrado za najboljšo uprizoritev na srbskem festivalu Infant, Novi Sad.

Rok Vilčnik je tudi odličen tekstopisec in je zaslužen za nekaj najuspešnejših glasbenih projektov v zgodovini slovenske glasbe: Simpatico, Pliš in Papir. Besedila piše tudi za druge izvajalce, kot so Severa Gjurin, Maja Keuc, Neisha in Bilbi. Trenutno zelo uspešno sodeluje v novem glasbenem podvigu, ki se imenuje Simpatico.

Rok Vilčnik kot avtor sodeluje tudi pri scenarijih za TV-serije: Naša mala klinika, Lepo je biti sosed, Trdoglavci, Ena žlahtna štorija ter Ja, chef.
Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

***

Četrta daljša proza vsestranskega književnika Roka Vilčnika predstavlja tolikšen odmik od ustaljenega žanrskega, na zgodovino navezanega in podobnega pisanja, da se ga je za razumevanje najbolje lotiti s klasičnim orodjem literarne teorije, čeprav se s tem najbrž ne bo prišlo dalje kot do naslednjega odstavka.

Kje se dogaja? Ni jasno. In kmalu se zdi, da ni niti pomembno. Koliko časa? Kdo bi to vedel razen književnih oseb?! Koliko jih je in kakšne so? Precej, nekatere se pojavijo na eni strani, na naslednji so že ubite ali kako drugače avt; če jih ne odnese v izginotje nasilna smrt, jih odpihne cinična misel …  Njihove značajske lastnosti? Pretežno groteskno markirane egoistične monade, vsaka s svojo šibko točko … Posebnosti?  En tip prenaša na rami truplo siamskega dvojčka,  ki ga je zadavil, naslednji … Pripovedovalec? Prvosebni, še najbližji filmskemu igralcu kot privatnemu iztrebljevalcu, ki med orto wise crackingom nenehno omenja eno bejbo … Zgodba? Pitoreskni sprehod po dimanzijah nihilizma in eleminacija vsega, kar je tam moteče  … Tema? V glavnem se ubija za preživetje, mnogim pač ne uspe … Motivi? Skoraj v vsakem odstavku drugi, nonšalantno nepovezani v razvidne skupne … Ideja? Je vsega tega vredna ena Lola?  Stil? Kratki  turbo sarkastični stavki … Od kod torej užitek v branju Svetega gozda?

V sveži drugačnosti poskusnega romana, ki za spremembo noče imeti ničesar s socialnim realizmom z vloženo esejistiko ali s kakšno pripovedjo s predhodno history reasearch ali z biografskim poznavalstvom ali avtobiografskim hvalisanjem ali z opletanjem starcev v mladinskem čtivu ali s kriminalko kot družbeno fresko ali miselno vajo z racionalnim koncem ali …

Bojan Sedmak, iz spremne besede

***
 
Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 205, število strani 154, leto izida 2022