Nekoč so živeli trije bratje. Z mamo so živeli v leseni koči. Ker so se težko preživljali, jih je mati poslala v svet z naročilom, da naj je ne pozabijo in se čez sedem let vrnejo.

Najstarejši je obogatel s pekarno, drugi z gostilno. Najmlajši brat pa je v predmestju naletel na starega kovača, ki je iskal vajenca. Kovačija je bila majhna in revna, kovač pa star in slaboten, da ni mogel več dvigniti kladiva. Fantu se je starec zasmilil in je ostal pri njem. Iz leta v leto sta pridelala le za kruh in za kaj boljšega ob nedeljah. Starejša brata sta mlajšemu ves čas prigovarjala, naj si vendar poišče boljšo službo. Ta pa je bil dobrega srca in je starega moža že tako vzljubil, da ni želel o tem niti slišati. Brata sta ga zaradi tega celo zasmehovala. Toda najmlajši jima tega ni zameril. »Velika sreča je, da sta vsaj vidva bogata,« jima je odgovarjal. »Mama bo gotovo zelo vesela in je moja revščina ne bo preveč žalostila.«

Minilo je sedem let in bratje so morali izpolniti obljubo, ki so jo ob odhodu dali materi. Starejša brata sta se domov vračala s tremi vozovi, na katerih sta tovorila svoje bogastvo. Najmlajšemu pa je stari kovač podaril le košarico orehov, ki jih je tisto zimo sušil na peči. »Sam vidiš, da je to res vse, kar ti lahko dam v zahvalo,« mu je šepnil kovač s solzami v očeh. »Ravno toliko jih je, da ti bo mama ob prihodu lahko spekla potico. Enega pa boš posadil in iz njega bo zraslo drevo, ki te bo spominjalo name, ko me ne bo več na svetu.«

Bratje so se vrnili domov in mati je bila vseh treh enako vesela. Spekla je veliko okusno orehovo potico, a se je starejša brata nista niti dotaknila. Bila sta užaljena. Mati je le objela vse tri sinove in ni rekla ničesar. Najstarejši sin je zgradil pekarno, ki je slovela po najboljšem kruhu. Drugi je postavil gostilno, ki je bila edina daleč naokoli in je bila vedno polna. Najmlajši pa je za hišo posadil oreh in ostal pri materi. Živela sta skromno, tako kot večina ljudi. Prišli so hudi časi in tudi starejša brata sta se morala navaditi na skromno življenje. Ravno takrat pa je prvič obrodil oreh, ki ga je najmlajši sin posadil za hišo. Ko je strl prvi oreh, je ugotovil, da so njegova jedrca zlata. Čisto zlato pa je potem našel tudi v vseh drugih orehih s tega čudežnega drevesa. Bilo ga je toliko, da sta lahko z materjo dobro živela vse do konca svojega življenja. Še starejšima bratoma je lahko primaknil kak zlatnik, če sta bila v stiski.

(Odlomek)

(Prirejeno po: F. Lainšček, Kovačeva hvaležnost, Svet iz besed 6, Samostojni delovni zvezek za branje v 6. razredu devetletne osnovne šole in 5. razredu osemletne osnovne šole, str. 111,Rokus, Ljubljana 2004.)