Ko pajčevina naredi metulja je zbirka pesmi v prozi avtorice Nives Gogala. Avtorica običajno zakoliči svojo pisavo v tosvetnem dogodku, podobi, ki jo pena zariše na skodelici kave, svetlobi med enakonočjem. V tem smislu je skrbna opazovalka in popisovalka vsakdanjosti, ki pa jo zgosti in predrugači z močjo poetičnega jezika. Preobrat misli ali zgolj zgoščenost poetične izpovedi tako nam tako ugrabljeno vsakdanjost predočita v presunljivi svetlobi poezije, in glej, že ni več nič vsakdanjega. Dobrodošel dodatek h knjigi so ilustracije, ki jih je ustvarila Lea Pernek. bodisi urezane s preprosto belo črto na črno podlago, ali bogato tonirane v slikah vrtnic, so estetsko doživetje samo po sebi. Avtorica po to doživetje še nadgradi, z odločitvijo, da isto sliko objavi večkrat, vsakič s drugačnim pripisom. S tem ustvari neko kontrolno točko, merilo ob katerem lahko opazujem, kako se naš pogled na svet spreminja skozi branje to lepe knjige. 

***

Drevesa potekajo v krogu in se dotikajo s krošnjami in koreninami. Po deblu ne potekajo samo sporočila iz korenin proti listom, da se črpajo sokovi, ampak tudi sporočila od listov do korenin, da so tudi te osončene (da se tudi te počutijo osončene, torej v središču življenja!). In zgodi se, da se sporočili iz tal proti vrhu in od vrha proti tlom nekje na sredini debla srečata. In takrat se na tistem mestu naredi v notranjosti letnica; na zunanjosti pa so to luske, ki so še posebej izstopajoče po hrapavosti in bogatosti z mahom. Sivkaste, sivkasto
zelene, kot da so tam od nekdaj. To je prstni odtis drevesa, ko ga je treba izpostaviti naproti preostalim v krožni skupini okoli jezera. Drevo tako (končno?) postane – nekdo.

Kulturni center Maribor, Sprejeto 035, število strani 176, leto izida 2023