ODLOMEK:
Ura je pet zjutraj. 7. november 2000. Preklet dan.
Kdo razbija s tolkalom po vratih? Saj imamo zvonec; tolkalo je le za okras. Kdo za vraga tako zgodaj teži? »Nekaj je narobe,« me prešine prva misel nadvse zgodaj zjutraj.
Razbijanje po vratih ne pojenja. Topi udarci tolkala se razlegajo po hiši. V jutranji omotici se sprašujem, ali se mi sanja. Ali me ni Rozana nekaj opozarjala prejšnji večer? Verjetno je s tem povezano, mogoče pa tudi ne. Obotavljajoč se v pižami odpravim proti vhodnim vratom in vprašam: »Kdo je?«
»Odprite, policija!« se zasliši na drugi strani vrat. Pokukam skozi kukalo. Pred vrati stojita dva mladca, oblečena v civilno obleko in delujeta umazano. Lahko bi bila kriminalca ali pa tudi kriminalista. »V filmih so tudi tako oblečeni,« si rečem in odklenem ključavnico.
»V redu, kaj pa je,« odškrtnem vrata še ves krmežljav, zaspan in presenečen. Prvi od dvojice, ki je stal najbližje, mi pokaže nekakšno značko, kot šerif iz New Yorka, in reče: »Aretirani ste. Gospodarski kriminal. Prosim, če stopite z nama.«
