***

Predstavljamo vam novo pesniško zbirko Marije Švajncer.

***

NISEM TUKAJ
Nisem tukaj,
ne ležim v sveži bolniški postelji,
nisem ujeta med cevke in plastične steklenice.
Na travniku sem,
na obronku gozda.
Niso mi pomolili ledvične posode
in ne zarili kovinske igle v modro žilo.
Mene ni.
Nad loko leti kačji pastir,
Smaragdno zelen je njegov let.
Leti,
počasi in lahkotno.
Nisem tukaj.
Tam na travi sem,
vse diši
in jaz prav dobro vem,
da je vse res,
vse, kar hočem.

***

ZGOSTITEV
Zgostitev oblaka,
zgoraj,
na odmaknjenem nebu,
modro porisanem
in mehko vabljivem.
Meglice belega pričakovanja,
nagrmadenega v znak
kot pastirjeva čreda,
ovce z zvedavim pogledom.
Vse tako sinje, prosojno in svetlo,
pred oknom dneva,
na listih zeleni lesk,
prihod dneva
in nakopičeno iskanje.
Dan se prikotali ženski v naročje
in se ji ponuja kot igriv otrok.

***

O ZGOŠČANJU BOLEČINE, V KATERI JE NAJTI LEPOTO IN UPANJE

Nova pesniška zbirka Samogotovost Marije Švajncer se loteva tematike, ki ji slovenska poezija ni tako naklonjena, čeprav je na primer roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj pred leti prav na to isto temo prejel osrednjo romaneskno nagrado kresnik in je še danes deležen velike medijske pozornosti, prav tako tudi prevodov. Pesniška zbirka Samogotovost spregovori namreč o bolezni, bolečini, ki se je začela polaščati telesa subjektke.

*

Pesniška zbirka Samogotovost je v osnovi tako razdeljena na dvoje, in sicer na tematiko bolezni in novi intimizem, slednji prikazuje srečo, upanje in gonilo po življenju. Pri osebnoizpovednosti zaradi bolezni, ki je načelo telo pesniškega jaza, pa gre za pesmi bolečine in obenem upanja, ki mora biti. Če sklenem svoje razmišljanje, je to zbirka, ki še vedno želi uzreti lepoto in se je dotakniti, jo objeti, pa naj si bo to človek ali narava, ki jo najlepše izrazi v verzih: »Dan se prikotali ženski v naročje / in se ji ponuja kot igriv otrok.«

[iz spremne besede Tonje Jelen]

***

O AVTORICI

Marija Švajncer je avtorica osmih filozofskih knjig: Etika I (1995), Ciril Zlobec – pesnik ljubezni (1995), Spoznavanje in modrovanje (1999), Esej o zlu (2002), Človek, življenje in filozofija (2009), Vpogled v azijsko duhovnost (2012), Grdi filozofi (2018) in Veselje do življenja ali filozofija radoživosti (2020). Objavila je študijo s področja literarne zgodovine z naslovom Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj (2019) ter tri romane – mladinska romana Samotni bralec (2014), leta 2015 je bil nominiran za nagrado večernica, in Očetovi udarci (2017) ter roman Kdo neki me zasleduje? (2018). Švajncerjeva je avtorica petih pesniških zbirk z naslovi: Sive pesmi (2011), Nisem se skrila (2011), Pisane pesmi (2015), Kamnite pesmi (2016) in Igralca, V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana (2019). Piše tudi lutkovne igre, tri od njih je uprizorila Lutkovna skupina Osnovne šole Ormož pod mentorskim vodstvom mag. Maje Korban Črnjavič.

Na natečajih tržaške revije Mladika je dobila več nagrad za poezijo (drugo nagrado leta 2010, 2011 in 2019, prvo pa 2018), leta 2014 so ji v Mariboru podelili Glazerjevo listino.

***


Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 178, število strani 78, leto izida 2021