***

El Dorado – prostor velikega izobilja, priložnosti in bogastva. El Dorado – v zgodovinskem kontekstu nikoli najdeno, nikoli doseženo, skrivnostno, skorajda mitološko mesto, ki naj bi skrivalo bogate količine zlata. Izgubljen, izmuzljiv, morda nikoli obstoječ prostor, ki se je skozi stoletja, v katerih je vzburjal domišljijo njegovih iskalcev, sčasoma usidral in prerasel v metaforo. Na tej simbolni ravni, če ga želimo naseliti v literarnem smislu, ga lahko razumemo tudi kot bivališče zgodb, tistih najbolj žlahtnih in tistih najbolj plemenitih, tistih, ki imajo zmožnost bogatiti človeška življenja, arhivirati kolektivni spomin, izkušnje, čustva, misli, jezik, kreativnost in tistih zgodb, ki jih želimo vsi najti. El Dorado kot tisti zadnji in najvišji cilj vsakega pisatelja, h kateremu stremi v procesu nenehnega literarnega iskanja.

mag. Larisa Javernik (mentorica)

***

Najpogosteje so protagonisti zgodb osebe, s katerimi se je mogoče poistovetiti, v nekaterih primerih pa so vlogo prevzela pravljična bitja, živali in predmeti, saj ima naš sanjski in miselni svet neslutene razsežnosti. V zgodbah se ponavljajo enake teme, zato bo mogoče bralec pomislil, da je zgodbo že prebral. Vendar temu ni tako, saj je kljub enaki podlagi vsaka avtorica zgodbo zapeljala po svoje. Vsak človek namreč nosi v sebi sprožilne mehanizme, ki ob istih temah obudijo različne miselne procese in njemu lastna doživetja.

Vlasta Črčinovič Krofič (urednica zbirke El Dorado)

***

V času izolacije je literarna sekcija Vedrina, ki deluje pod okriljem Kulturnega društva Studenci organizirala literarno delavnico. Deset avtoric Ana-Marija Pušnik, Danica Zlatar, Draga Reichenberg, Ksenija Šešerko, Milena Čuješ Arko, Milena Nemec, Ivana Hauser, Ivana Rečnik, Nada Holc in Vlasta Črčinovič Krofič se je tri mesece srečevalo preko spletne aplikacije Zoom. Pod mentorstvom  mag. Larise Javernik, pesnice in literarne kritičarke, so pisale kratke zgodbe, v katerih so prepletale drobce iz vsakdanjega življenja s prejo iz domišljijskih svetov avtoric.

***

Ko je zapuščala kolibo, v kateri je bila ambulanta letoviškega zdravnika, se je gladina jezera Tiluana bleščala v večernih žarkih. Vrhovi visokih smrek so tiho ječali v vetru, ki je začel pihati z gora. Upala je, da veter ne bo prinesel oblakov, ki bi preprečili, da se ji uresniči največja želja, da bo videla severni sij. Šla je mimo lesenih brunaric, pred katerimi so v skupinah sedele gruče ljudi, ki so srkali vročo pijačo iz lončenih skodelic. Prvič po dolgem času jo je spreletela želja, da bi se jim pridružila. Vendar je šla naprej s skrivnostnim nasmehom človeka, ki je ponovno našel smisel življenja. Ob potki do njenega igluja so stali živobarvni totemi. Zdelo se ji je, da jo gledajo kakor vsiljivko – jezno, nekateri celo grozeče. A se jim je samo nasmehnila.

Ksenja Šešerko - Darilo

Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 194, število strani 284, leto izida 2021