Več kot sto tisoč prebivalcem Slovenije, med njimi še posebej pripadnikom ranljivih skupin, je grobo kratena temeljna pravica do izbire osebnega zdravnika, s tem pa jim je nedopustno ogroženo zdravje.
Ustava vsakomur zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS), zakon (80. člen ZZVZZ) pa pravico do proste izbire osebnega zdravnika. Samo preko osebnega zdravnika lahko pacienti uresničujejo druge pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (napotitev na diagnostične, terapevtske in rehabilitacijske storitve ter v bolnišnico, predpisovanje zdravil, zdravljenje na domu, urejanje bolniške odsotnosti). Ljudem, ki jim ni omogočena izbira osebnega zdravnika, se torej odreka dostop do zdravstvenega varstva z izjemo nujne pomoči. Čeprav plačujejo prispevke za zdravstveno
varstvo, so dobesedno izbrisani s seznama uporabnikov zdravstvenih storitev. To nedopustno ogroža njihovo zdravje.
Število zdravnikov na prebivalca je v Sloveniji sicer res med najnižjimi v EU, a trenutno stanje na področju družinske medicine se je dramatično poslabšalo predvsem zaradi znatnega zmanjšanja delovnih normativov pred nekaj leti. Družinski zdravnik lahko bolnika odkloni, ko doseže prag 1895 količnikov, kar v povprečju pomeni 1325 pacientov. Normativ 1325 pacientov pa tudi sedanje stanje 1600 pacientov na zdravnika sta znatno nižja kot v številnih evropskih državah: Danska 1600, Finska 1900, Portugalska 1900, Švedska med 2000 in 2130, Velika Britanija 2250. Normativ upoštevajo zlasti mlajši zdravniki, starejši so svoje paciente zadržali, zato bo lahko z menjavo generacij v prihodnjih letih ostalo brez izbranega zdravnika 350.000 ljudi. Ugoden normativ, ki ne upošteva realnega stanja, ne more biti opravičilo za to, da se ljudem izbriše pravico do vstopa v zdravstveni sistem. Ker morajo biti zdravstvene storitve za vse, ki jih potrebujejo, enako dostopne, je edini pravi odgovor ta, da je treba vse paciente porazdeliti med obstoječe zdravnike.
Verjamemo, da so družinski zdravniki zelo obremenjeni, vendar bi morali rešitev za to iskati v vsebinskih in organizacijskih spremembah in ne v odklanjanju bolnikov. Slovenija kot socialna država mora svojim državljanom v vsakršnih okoliščinah zagotavljati enake možnosti dostopa do zdravstvenega varstva in ne odlagati reševanja problema za leto ali dve ali celo v čas, ko bo družinskih zdravnikov dovolj. Prehodna rešitev v obliki ambulant za neopredeljene bolnike je pesek v oči. V teh ambulantah bo pacient vsakokrat srečal drugega zdravnika, ki bo za prepoznavanje bolnikovega problema potreboval veliko več časa. Eni ambulanti bo v povprečju pripadlo kar 2250 izbrisanih bolnikov, kar bo preseglo njene zmogljivosti; kakovost in varnost bosta slabši. Ob dejstvu, da bodo te ambulante vzdrževali obstoječi zdravniki, bi bilo veliko bolj logično, če bi bolnike vključili v svoje redne ambulante in postali njihovi izbrani osebni zdravniki.
Zato kot enega prvih korakov do zaščite in krepitve javnega zdravstva od vlade pričakujemo, da nemudoma in brez odlaganja odpravi nevzdržno stanje, v katerem so se znašli izbrisani pacienti. Skupaj z družinskimi zdravniki ter v skladu z njihovimi etičnimi načeli in poslanstvom zdravniškega poklica naj vlada, Ministrstvo za zdravje in zdravstveni sindikati omogočijo, da bo vsak državljan, vsaka državljanka, prebivalka in prebivalec vedno imel dostop do svojega izbranega zdravnika.
